Zelena pošast

Saj ni pošast, samo kobilica je.

Priletela je skozi odprta vhodna vrata in priletela prav pred mene. Odlično. Prijel sem kar prvo tkanino, ki mi je prišla pod roke, jo ujel in nesel na teraso. Tu sem jo predal v  roke Boži kar s tkanino vred. Drugače je verjetno ne bi hotela prijeti.

Skočil sem po fotoaparat, na njem je še vedno macro leča, Boža je naslonila roke na mizo in evo, nastala je takšna pošast.