Medo

Na najinih kolesarskih poteh v vseh teh desetletjih medvedov nisva srečala prav veliko. Ja, nekajkrat sva jih videla, zadnje čase, ko voziva bolj v bližini doma, pa sploh ne.

V preteklih dveh dneh na kolesu pa sva ga le videla. Peljala sva se od Veksla proti Mašunu in kaka dva kilometra pred ciljem se je Boža nenadoma ustavila in dahnila “medo”. Res je bil, skoraj negiben v ovinku kakih 50 m daleč. Seveda sem se ustavil tudi jaz. Kako minuto ali dve sva počakala, da se je umaknil s ceste po grapi navzdol. Po grapi nisva več videla, pa tudi slišala ga nisva več.

Počasi sva nadaljevala, Boži sem rekel, naj pozvoni, saj ima na kolesu zvonec. Ni me slišala, najbrž je imela misli kje drugje. Ko sva prišla do ovinka, kjer je prej stal, sva ga zagledala le kakih 10-15 m stran. Jaz sem še peljal mimo, Božo, ki je bila za dolžino kolesa za mano, pa je opazil. Vidno se jo je prestrašil in odgalopiral stran najhitreje, kot je zmogel.

Kar velik je bil, videti pa je bilo, da je bil še mladosten, skratka: lep.

———-

Po gozdovih okrog Mašuna bi lahko napravil fotografski projekt samo o smerokazih. Še vedno stojijo tisti izpred pol stoletja, pa tudi še vsi ostali, ki so jih postavili kasneje.

7 thoughts on “Medo

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s