Pinije

Pred 45 leti, nekaj dni po maturi, sva s prijateljem Daretom odpotovala na otok Capri. Bila sva skoraj čisto brez denarja, pa naju to takrat ni niti najmanj skrbelo.

V Rimu sva ostala nekaj dni, s študentsko izkaznico sva imela brezplačen vstop za vse znamenitosti, razen Vatikana. Težje je bilo s hrano. Privoščila sva si lahko le kakšen kruh ali pico na kose. Ko sva opazovala domačine, sva ugotovila, da lahko najine obroke popestriva s pinjolami, semeni iz storžev pinij.

V opoldanski vročini sva se najraje zavlekla na kakšno arheološko najdišče, saj sva bila tam skoraj sama. Pod drevesi sva si v miru nabrala pinjol in jih prigrizovala ob kruhu. Od takrat naprej se pogleda na pinije vedno razveselim.
. . .
Pinije v Rimu so se mi tako vtisnile v spomin, da sem jih letos skoraj prepoznal. A tudi Rim se je v tem času precej spremenil. Bolj malo je verjetno, da so drevesa na fotografiji tista iz mojega spomina.

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s