Iz kleti sem spet prinesel steklenico. Ležala je na polici, kamor roka skoraj nikoli ne seže. Ampak počasi, zelo počasi bo to polico le treba sprazniti.
Odprla sva buteljko, ki sem jo kupil leta 1985. Pri odpiranju steklenice je ob takšnih priložnostih vedno napeto. Je zamašek zdržal ali ne? Tokrat sva imela srečo.
Leta 1985 smo živeli še v Ljubljani. Sodelavec je navdušen pripovedoval o vinu, za katerega še nisem slišal. To je bil ormoški Beli burgundec 83, pozna trgatev. Poskusila sva ga in res je bil nebeški. Potem sva s sodelavcem po Ljubljani iskala to vino in pokupila vse, kar se ga je dobilo v trgovinah. Mislim, da sem takrat nabavil deset kartonov tega vina. Par steklenic se je ohranilo do danes.
. . .
Nalepke so na steklenici skoraj sprhnele. Zamašek je pod zaščitno folijo preperel le kakšen milimeter ali dva v globino. In vino je bilo še vedno odlično!
Pred kakšnim mesecem sem se hotel pobahati z njim.
Pa sem ga moral stran zlit.
Prišel sem do globokega spoznanja, da je treba sproti pit.
Ob pravilni hrambi se to ne bi smelo zgoditi.
Sam sem hranil traminec letnik okrog 1960. Ni se kvaril, ampak pridobival.
Vinoteka v Jurčku na GR je ponujala letnik 1947. Žal so vse raznesli tujci.
Na Ptuju imajo še nekaj steklenic iz leta 1917. Pohiti!
Pingback: 1979 | Fotodnevnik – ena na dan