V naši družini imamo kostanj vsi radi. Bila so leta, ko smo ga pojedli po 30-40 kilogramov. Pekli smo ga kar v peči v dnevni sobi. Močno sem zakuril in v posebni ponvi je bil pečen v treh-štirih minutah. V petindvajsetih letih smo postopek izdelali do potankosti – kako zakuriti, koliko časa počakati na pravo žerjavico, način rezanja kostanja, da se najlepše olupi, koliko kostanja je bolj primerno peči naenkrat, kako ga mešati v ponvi, koliko časa in kje naj pečen kostanj čaka preden ga začnemo luščiti, kako mizo pogrniti s časopisom, kako kostanj na mizi najdalj ostane topel, kaj h kostanju najbolj prija za žejo….
Letos pa smo staro peč zamenjali. Na starem mestu stoji lepa, moderna peč z visokim izkoristkom. Že prav, ampak kostanja pa ne more speči.
Pa ga vseeno še vedno jemo, kar pogosto. Zvečer se odpeljem na tržnico, kjer je vedno na voljo sveže spečen kostanj. Vzamem dve vrečki, ravno prav sta za vse tri.
. . .
Ugotovil sem, da kljub velikim količinam spečenega kostanja v preteklih letih, ni doma niti ene fotografije kostanja.
Kadar se je kostanj, ni casa za slikanje!
Toliko vprašanj si natrosil v uvodnem odstavku, da bi ti bil zelo hvaležen, če bi še odgovore nanje. Jaz recimo še zdaj ne vem, kako bi ga najbolj prav narezal. Da o ostalih skrivnostih priprave ne govorim.
Vem pa nekaj:
Lepo je ko zadiši po hiši. Da ne izgubimo tega čara, ga pečemo v odsluženem teflonskem pekaču, pa tudi v pečici smo ga že. Deluje. Po hiši lepo zadiši.
Mi ga pečemo pa kar na zidanem “šporgetu”, direkt na plati. Itak, da mora dišat po hiši.
Tudi jaz se ucim te umetnosti. Pecem kar na plinu, v preluknjanem zehtnem loncu s pokrovko. Pecem ga 3/4 ure. Potem ga zavijem v casopis in se v kuhinjsko cunjo, da zori. Kdo ve, zakaj mora imeti dno posode luknje?
Luknje so zato, da je bolj vroče. Za kostanj ni nikoli prevroče.