Fižol

Na tečaju fotografije kar naprej vzpodbujam tečajnike, naj se lotijo kakšnega fotografskega projekta. Sam se pri vsakem projektu nekaj naučim, vsekakor pa veliko več, kot če bi le postopal naokoli in iskal zanimive prizore za fotografiranje.

Danes pa se je zgodilo. Dopoldne je zazvonil telefon s vprašanjem, če imam kakšno fotografijo fižola. Po četrturnem pogovoru je bil projekt definiran. Potrebno je narediti šest velikih fotografij fižola, tako velikih, da so primerne za razstavo. Do zvečer.

In potem se je začelo. V glavi je brbotalo od misli, kako naj fotografije izgledajo, da bodo med seboj dovolj različne, hkrati pa naj bo očitno, da so skupina. Kakšna naj bo globinska ostrina, kako naj fižol osvetlim, kakšne rekvizite naj uporabim, da bodo slike bolj zanimive? Je fižol bolje fotografirati z vrha ali od strani… Seveda se je porajalo tisoč dilem.
. . .
Samo fotografiranje niti ni bilo naporno. Imel sem pomoč za izbor in postavljanje rekvizitov. V tem vremenu na dnevno svetlobo nisem mogel niti pomisliti. Pomagal sem si z enim flešem in srebrnim dežnikom za glavno luč, enim odbojnikom in drugim flešem, ki je prvega le prožil.

Najtežje je bilo izbirati primerne fotografije. V ožjem izboru je od 150 fotografij ostalo le trideset, ostale sem kar se da hitro pobrisal.

Oddahnil sem si šele, ko je bilo vseh šest fotografij natisnjenih. Pravzaprav sem bil lepo presenečen. Fižol je na fotografijah velik kot kakšen kivi. Super!

Projekt sem zaključil pozno zvečer s pisanjem tega dnevnika.