Še vedno so misli pri zadnjem kolesarjenju po pikicah.
Vozila sva se po Javornikih med Vratci in Mašunom, če se tistim hribom sploh še reče Javorniki. Poti tam so bile previsoko, da si se v glavnem izgonile februarskemu žledu. Ampak dovolj je bilo že, da je čez pot le sem in tja ležal kakšen vrh smreke. Ponavadi je deblo ležalo kak meter od tal, veje pa so segale vsaj še en meter v višino. Neprehodno bi bilo že brez kolesa. In vrh je vedno padel tako, da ga ni bilo moč obiti niti levo, niti desno.
Sem in tja sva naletela tudi na nove vlake. Narejene so bile pred kratkim. Stare poti so prilagodili za sodobno gozdno mehanizacijo. Zagotovo pa niso več primerne za vožnjo s kolesom. Kotaleče kamenje tudi za gorsko kolo ni primerno.
. . .
Tam, kjer je bila pot najslabša, sem na fotoaparat kar pozabil, zato od tam ni slik.
Fotodnevnik - ena na dan 
Ni kaj, izjemen podvig. Čestitam, obema, saj brez podpore verjetno ne bi šlo, čeprav ti vztrajnosti ne manjka.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago, hvala. Nekaj pikic sva tudi midva prevozila skupaj, se spomniš?
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne spomnim se, spomin pač ni več kot je bil, sem pa vesel, da sem bil udeležen.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja, dolgo je že tega a na hitro se spomnim, da sva po pikicah vozila: po kolovozu s Pokojišča, po kolovozu pri Sv. Trojici (verjetno se spomniš padca) in v Škrile sva se spustila po kotalečih kamnih.
Všeč mi jeVšeč mi je
Aha, padca- Vilme pri Sv.Trojici se pa spomnim. Če misliš to.
Všeč mi jeVšeč mi je
🙂
Všeč mi jeVšeč mi je