0, nič, nula, zero, nill

Včeraj in v nedeljo sva prevozila še zadnje tri odseke označene s pikicami. Konec! Vse ceste in poti, ki so v “izbranem območju” in narisane v Atlasu Slovenije 1996, sem prevozil s kolesom.

Vse skupaj se je začelo 10. 6. 1998, zadnji odsek pa sem “prevozil” 18. 8. 2014. Torej sem porabil 16 let, 2 meseca in 8 dni, kar je le 1 leto in 2 dni manj kot je trajalo moje celotno formalno šolanje. Pač, zame je bil to zelo velik projekt. Na začetku sem ocenil, da bo potrebno vsaj dve leti, da bi prevozil vse poti. Kljub temu, da sem v svojem poklicu veliko ocenjeval in sem bil izkušen v ocenjevanju, je bila to moja očitno najslabša ocena v življenju.

Veliko poti sem prehodil, saj vožnja s kolesom ni bila možna. Večkrat je bilo treba kolo celo nositi. Izkazal se je zadnji, včerajšnji odsek, za zadnjih dvesto metrov sva porabila celo uro. Sprva sem vozil največ sam, zadnja leta pa sva bila prav na vseh poteh skupaj z Božo.

Kmalu po začetku in postavitvi cilja sem vzpostavil pravi sistem označevanja poti, ki jih še nisem prevozil. Najprej sem prevožene poti risal kar na zemljevid 1:25.000. Pa ni šlo tako enostavno. Zemljevida z naslovom Runarsko in Babno Polje sta bila še v tisku, zato sem si moral izbrati nekaj drugega. Pri roki je bil Atlas Slovenije, izdaja 1996, ki je bil tudi v računalniški izdaji. Poti, ki jih še nisem prevozil, sem označil z rdečimi pikicami, da so bile bolj vidne tudi, če sem med kolesarjenjem pogledoval na zemljevid. Računalniški Atlas Slovenije tudi ni omogočal, da bi si poti označil s črtami.

Vem le za tri poti, ki mi jih ni uspelo “prevoziti”. To so:

avtocesta Postojna – Logatec,
poti v zavarovanem območju na Ljubljanskem vrhu,
pot nad Verdom, ki se je od izdaje Atlasa Slovenije 1996 spremenila v kamnolom.

Zemljevide sem sprva tiskal sproti, za vsako turo posebej. Nekajkrat se mi je zgodilo, da nisem natisnil zemljevida za celotno pot, ali pa pred turo zjutraj ni bilo časa, da bi si jih natisnil. Napravil sem si fascikel natisnjenih zemljevidov za celotno območje z označenimi rdečimi pikicami. Kakih 60 zemljevidov sem označil in razporedil tako, da sem lahko pravi zemljevid izbral v nekaj sekundah.

Zaradi kolesarjenja po pikicah sem pridobil tudi znanja, o katerih drugače nebi veliko vedel: