0, nič, nula, zero, nill

IMG_0726
Včeraj in v nedeljo sva prevozila še zadnje tri odseke označene s pikicami. Konec! Vse ceste in poti, ki so v “izbranem območju” in narisane v Atlasu Slovenije 1996, sem prevozil s kolesom.

140818061

 

Vse skupaj se je začelo 10. 6. 1998, zadnji odsek pa sem “prevozil” 18. 8. 2014. Torej sem porabil 16 let, 2 meseca in 8 dni, kar je le 1 leto in 2 dni manj kot je trajalo moje celotno formalno šolanje. Pač, zame je bil to zelo velik projekt. Na začetku sem ocenil, da bo potrebno vsaj dve leti, da bi prevozil vse poti. Kljub temu, da sem v svojem poklicu veliko ocenjeval in sem bil izkušen v ocenjevanju, je bila to moja očitno najslabša ocena v življenju.

Veliko poti sem prehodil, saj vožnja s kolesom ni bila možna. Večkrat je bilo treba kolo celo nositi. Izkazal se je zadnji, včerajšnji odsek, za zadnjih dvesto metrov sva porabila celo uro. Sprva sem vozil največ sam, zadnja leta pa sva bila prav na vseh poteh skupaj z Božo.

Kmalu po začetku in postavitvi cilja sem vzpostavil pravi sistem označevanja poti, ki jih še nisem prevozil. Najprej sem prevožene poti risal kar na zemljevid 1:25.000. Pa ni šlo tako enostavno. Zemljevida z naslovom Runarsko in Babno polje sta bila še v tisku, zato sem si moral izbrati nekaj drugega. Pri roki je bil Atlas Slovenije, izdaja 1996, ki je bil tudi v računalniški izdaji. Poti, ki jih še nisem prevozil, sem označil z rdečimi pikicami, da so bile bolj vidne tudi, če sem med kolesarjenjem pogledoval na zemljevid. Računalniški Atlas Slovenije tudi ni omogočal, da bi si poti označil s črtami.

Vem le za tri poti, ki mi jih ni uspelo “prevoziti”. To so:

  • avtocesta Postojna – Logatec,
  • poti v zavarovanem območju na Ljubljanskem vrhu,
  • pot nad Verdom, ki se je od izdaje Atlasa Slovenije 1996  spremenila v kamnolom.

Zemljevide sem sprva tiskal sproti, za vsako turo posebej. Nekajkrat se mi je zgodilo, da nisem natisnil zemljevida za celotno pot, ali pa pred turo zjutraj ni bilo časa, da bi si jih natisnil. Napravil sem si fascikel natisnjenih zemljevidov za celotno območje z označenimi rdečimi pikicami. Kakih 60 zemljevidov sem označil in razporedil tako, da sem lahko pravi zemljevid izbral v nekaj sekundah.

Zaradi kolesarjenja po pikicah sem pridobil tudi znanja, o katerih drugače nebi veliko vedel:

  • kartografija in razpoložljivi zemljevidi izbranega območja,
  • metabolizem in optimalno delovanje telesa pri dolgotrajnih obremenitvah,
  • delovanje GPS.

Kot posledico kolesarjenja po pikicah sem razvil še ostale hobije. Vsak je zgodba zase:

  • deset let teka, tudi 6 maratonov,
  • obeležja,
  • spoznavanje naših divjih orhidej.

 

 

21 thoughts on “0, nič, nula, zero, nill

  1. To je pa res za čestitat. Zadovoljna sem, da sem nekaj pikic prevozila tudi jaz. (ali pa prehodila).🙂

    • Trenutno je toliko projektov odprtih, da ne morem niti pomisliti, da bi se lotil česa novega. Pa saj veš, že pred dvajsetimi leti sem rekel, da se ne bom lotil več ničesar novega.🙂

  2. Pingback: V gozdovih okrog Mašuna | Fotodnevnik – ena na dan

  3. Iskrene čestitke tudi z grosupeljskega konca, kjer seveda tudi redno spremljam(o) Fotodnevnik.

      • Res je. Običajno na povsem nepričakovanih mestih, “neprimernih” za srečanje, zato pa je bilo presenečenje toliko večje. Pa da ne bo pomote, jaz nisem vandrala s kolesom.

  4. Pingback: Gozdne ceste | Fotodnevnik – ena na dan

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s