Sedaj, ko ni več potrebno vsak dan, v vsakem vremenu v Ljubljano, sem mislil, da so zimska jutra, ko se bojim pogledati skozi vrata, mimo. Pa ni čisto tako.
Danes sva že zjutraj obtičala v zastoju nekje pri Brezovici. Na povratku na bencinskem servisu Lom naju je neznana punca poprosila, če jo peljeva do Unca. Pokvaril se ji je avto. Pa sva jo peljala kar do Postojne. Opoldne sva šla v Postojno še enkrat in to v največjem metežu. Za nazaj sva po centimetrih komaj splezala domov, na Peščenk.
Pa sem mislil, da bo konec teh voženj v snegu! V tem tednu je v načrtu še tri dni sneženja in kar dve vožnji v Ljubljano.
. . .
Je pa zima zato lepa.
