Tako prazni so hodniki v nedeljo zjutaj. Saj niti ne izgledajo tako slabo, čeprav bi raje občudoval kaj drugega.
V soboto in nedeljo zjutraj sem po približno 34 letih spet občutil tisto pričakovanje, ko nisem vedel, ali bom smel domov ali pa se bo pojavila nepričakovana ovira, ki bo preprečila težko pričakovan dogodek.
Pred toliko leti smo se tisti, ki smo želeli v mesto, postavili v vrsto, da je oficir preveril, če smo skladni z osnovnimi pravili za izhod. Vedno si je dal pokazati, da ima prav vsakdo pri sebi osnove vojaške pripomočke: Iglu, Konac, Ogledalo i Maramicu. Uniforma je morala biti brezhibna, vojak pa obrit. Pri pregledu se je vedno ustvarilo napetost, da si vsaj za trenutek podvomil, ali boš dovoljenje dobil ali ne.
Zadnja dva dneva sem po teh praznih hodnikih hitel domov. Uspelo! Zvečer, po enako praznih, pa nazaj. Vikend izhod.
. . .
Z nekaj potrpljenja in dovolj časa, bi se v teh hodnikih dalo napraviti prav lepo serijo fotografij.
Če si imel srečo, te je prišla obiskat “devojka” in si dobil “noćenje”, se pravi izhod za 24 ur.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pri nas je bila navada, ki je nisem razumel. Če si dobil noćenje, si se moral javiti v kasarni ob 6h zjutraj, potem si šel lahko pa lahko nazaj. Najbrž je to pripomoglo k bojni spremnosti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja, to je bilo povsod, menda so čekirali, še si zbrisal domov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ko boš naslednjič imel izlazak u grad, upam da boš rekel: još sitno!!!
Všeč mi jeVšeč mi je
Great photo!…the reflections and the way your eye is drawn to the people, makes it seem like things are moving.
Všeč mi jeVšeč mi je
I admire those halls. And the late afternoon light was warm and nice.
Všeč mi jeVšeč mi je