Na blogu Stareslike ugotavljamo, kako stvari izginjajo, ne da bi se zavedali. Čisto počasi in potiho čas jemlje stvari, mi pa tega niti opazimo ne.
To se je zgodilo tudi s kozolcem, samcem, proti Luščam. Sploh nisem opazil, kdaj je izginil. Ostanek je le še žalostno obeležje minulega časa.
. . .
Pregledal sem posnetke za nazaj. Pred tremi leti je še stal, četudi strehe ni bilo več. Pred štirimi leti so se še videli ostanki ostrešja.
Fotodnevnik - ena na dan 
Enako opažam sama.
http://marijaleskoveckunstek.wordpress.com/2010/09/01/tehniski-muzej-v-vodonosu-in-luscah/
Všeč mi jeVšeč mi je
bo pa versko znamenje nekaj časa 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi jaz sem imel takšne občutke. Dobro sem si ogledal ostanke tega samca in ugotovil, da je res lep, v lepih razmerijih in premišljen.
Paj saj tistim podpornim stebričkom se reče roke, ne?
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Včasih je bil kozolec | Fotodnevnik – ena na dan
Pingback: Fotodnevnik – ena na dan