S kolesom na severu ZDA

Pri nas je bil marec lep, april in maj pa skoraj neprimerna za kolesarjenje ob urah, ko sva doma. Med obiskom v ZDA nama je uspelo kolesariti en cel dan. Seveda je to kolesarjenje bilo precej drugačno, kot sva ga vajena doma.

Z izposojo kolesa ni bilo nikakršnih težav. Oblačila sva prinesla od doma, za čeladi pa je bilo samoumevno, da sva jih dobila v izposojevalnici. Tako nepogrešljivi sta bili, da ju niti niso dodatno računali.

“Kolesarske poti” po nacionalnem parku Acadia so široke, narejene so prej za tovornjake kot za kolesarje. Tam, kjer sva se vozila, večinoma niso bile asfaltirane, so pa bile vseeno zelo široke, gladke in povaljane. Tudi vzponov ni bilo, kakršnih sva se bala. Je pa vse precej bolj razvlečeno, na večjih razdaljah, kot doma.

Vreme je bilo menda še slabše, kot doma. Samo en dan je bilo suho, in točno tistega sva si izbrala za kolesarjenje.
. . .
Izkušnje od doma so prav prišle tudi v ZDA. Na kolesarjenje sva vzela samo mali fotoaparatek.

Iz navade sva se vozila po skrajni desni. Pa je bila cesta rezervirana samo za kolesarje.

Še če bi hotel, se ne bi mogel izgubiti.

Makadam je bil čvrst in gladek kot asfalt. Blata tukaj še nikoli niso videli.

Križišč z avtomobilskimi cestami ni. Uredili so nekaj deset takšnih nadvozov.

Opozorilna tabla za klanec navzdol na kolesarski cesti? Saj to ni mogoče. Za navzdol s kolesom ni nobena cesta prestrma.