Pikice Tjura

This slideshow requires JavaScript.

V četrtek sem si vzel prosto in porabil dan za kolesarjenje. Za petek je bilo že napovedano deževje.

V čudovitem dnevu sem od doma krenil malo pozno. Na takšni poti se lahko marsikaj zgodi, zato si navadno pustim kakšno uro rezerve. Ves dan sem se bal, da mi bo zmanjkalo dneva. Za cilj sem imel še en odsek s pikicami – zadnji letos. Na izhodišče sem vozil štiri ure in pol, bedak si nisem zadal najkrajše poti.

Prevozen kolovoz se je končal na višini 1330 m in od tu sem se peš spustil strmo navzdol za tristo metrov. Skrbelo me je, ker poti po pikicah v novejših zemljevidih sploh ni bilo. Pa se je izkazalo, da je vse prepredeno z vlakami. Že iz zemljevida je bilo razvidno, da bo ta odsek zelo strm, pa me je še presenetilo. Ni šlo drugače, kot da sem se spuščal in ponavljal operaciji:

• prestavi kolo navzdol,
• oprimi se ga in naredi korak.

Za celotno pot od doma in nazaj,  z enim samim počitkom, sem porabil več kot 8 ur. Ostalo mi je še 17 neprevoženih odsekov.

. . .

Pod Snežnikom je bila že prava jesen, v dolini pa je bilo še vse zeleno. Bilo je res lepo. A za fotoaparat se nisem prav veliko menil, v stiski sem bil s časom pa še sonce je nažigalo, da so bile sence čisto temne.