Razgled

Razgled proti Blokam

Kar naprej tarnam, da pri nas ni poti z razgledom. Pa sva v nedeljo le našla eno. Na cesti med Koroščim in Sv. Vidom se za nekaj časa odpre pogled na jug. Cesta je speljana po grebenu med dolinama Zale in Cerkniščice.
. . .
Res je dobro, če je na fotografiji občutiti tretjo dimenzijo – globino.

Avtocesta

Hrup in nemir

V glavnem kolesariva po gozdovih in poteh, kjer sva sama. Še posebno sva se izogibala odprtemu prostoru v vročini letošnjega dopusta.

V soboto sva se po gozdu namenila na Lom, na sladoled. Cesta iz Begunj je kot v sanjah. V 15 kilometrih se spusti komaj za 100 metrov. Spusta še opaziš ne, le vožnja je lažja kot navadno. V gozdu je vse mirno in spokojno.

Potem pa nenadoma, brez opozorila, zapeljva nad avtocesto in zato še bolj občutiva kontrast. Tam je en sam hrup, nemir, tekmovanje in živčnost.

Ja, in vsak dan na poti v službo temu prispevam tudi sam.
. . .
Lepo vreme, kolesarjenje, vsi gredo na morje – iz fotografiji žal ni videti najinih občutkov.

Abstraktno zeleno

Nikoli mi ni dolgčas. Včasih pa se mi zgodi, ko moram obsedeti in čakati dalj, kot si želim. To je še najpogosteje na letališču, kjer me v pusto dvorano zaprejo za celo uro ali pa še dalj.

Ob takšnih priložnostih sem prav hvaležen, da me okoliščine ustavijo in da imam čas pogledati okrog sebe. Pri ljudeh, ki so okrog mene in o njih ne vem prav nič, poskušam ugotoviti njihovo razpoloženje, poklic, temperament on njihovo razmerje do ljudi, ki so okrog njih.

Predstavljam si, da si ženske v takšnih razmerah dodobra ogledajo obleko in izgled ljudi, ki so jim v vidnem dosegu.
. . .
Za abstraktno fotografijo so pogoji vedno primerni, če le imam seboj fotoaparat in dovolj časa. Z primerno dolgo ekspozicijo in hkratnim premikanjem fotoaparata zabrišem realističen izgled. Prav nič ne moti, če je svetloba šibka. Še lažje je, če v bližini najdem kakšen kontrasten predmet.

No, dobro je, če je kakšen delček fotografije vseeno oster.

Kdaj je čajnik čajnik?

Čajniki so menda prav vsi lepi. Težko bi za kakšnega rekel, da je “kar malo skupaj spacan”.

Koliko najmanj pa ga moramo videti, da ga z lahkoto prepoznamo? Kolikšen in kateri detajl bi bil dovolj, da bi v prvem trenutku prepoznali, da gre za čajnik?
. . .
Ozadje sem zabrisal z odprto zaslonko in veliko goriščno razdaljo objektiva. Ostrina je le na najbolj prepoznavnem delu.

40.000 total

40.000 km

Dober teden nisva bila na kolesu, drugi opravki so bili važnejši. V torek se je števec mojega kolesa obrnil na okroglo številko, in to ravno na “razgledni točki”. Ko sem pred več kot desetletjem začel s kolesarjenjem, so se mi tudi tisočkrat manjše razdalje zdele nepremagljive.

Da je bil dan še malo bolj poseben, je poskrbel medo. V poznem mraku sva se spuščala s Cvingerja proti Dolenji vasi. Nad Karlovico sva ga splašila ravno tam, kjer je cesta vsekana v skale, pa ni mogel ne levo ne desno. Prvi trenutek sem pomislil, da pred nama beži izgubljeno tele. Brž ko je mogel, je zavil na jezersko stran. Najbrž ga je vročina naredila žejnega.
. . .
Če ni pri roki pravega fotoaparata, preostane le še telefon. Pa mračno je že bilo. Na srečo ima telefon objektivček s precej širokim kotom.

Sv. Ana – ob Kolpi

Cerkvica Sv. Ana

Cesta po dolini Kolpe je za kolesarjenje prav prijetna. Prometa ni veliko, pot pa je lepo speljana. Le klanec k cerkvici Sv. Ane, ko se cesta dvigne za kakšnih 100 m, je za utrujene noge prestrm.

Cerkvica je na vrhu zaraščene vzpetine in je iz ceste ni videti. Mimo sva se že večkrat peljala, ustavila za ogled pa se še nisva. Navadno sva tam zadihana pila vodo in prav nobene volje ni ilo, da bi iz začrtane poti skrenila peš do cerkvice. Tokrat sva se le ustavila, saj se nama ni nikamor mudilo.

Dolina Kolpe

Pri tej cerkvico se je čas ustavil. Prav takšna je verjetno bila, ko so jo zgradili. Izognila se je vsem “posodobitvam”. Takšne so bile nekdaj verjetno tudi naše – a pred nekaj sto leti. Prav zato nama je bila všeč, pa še razgled je bil neverjeten.
. . .
Tam sva bila ravno, ko je bilo sonce najmočnejše in hkrati najmanj primerno za fotografijo.

Ornamenti v Ribjeku

Cerkvica v Ribjeku ob cesti

Pred več kot desetimi leti so obnovili cerkvico v Ribjeku. Takrat sem takšne ornamente prvič videl prav tam. Potem sem ugotovil, da so prav takšno tehniko uporabljali tudi v naših krajih.
. . .
Doma sem našel in fotografiral nekaj stavb, kjer so še vidni ostanki enakih ornamentov. Seveda bi bilo bolje, če bi se dela lotil sistematično in poslikal prav vse. Vsako leto jih je manj.