Andreja Peklaj

Ime Andreje Peklaj sem prvič videl še v študentskih letih in si ga za vedno zapomnil. Še sedaj vidim fotografijo, ki je bila objavljena v hrvaškem mesečniku in njen podpis pod njo. Na fotografiji je bila drobna cerkvica v jesenskih barvan, slikana je bila z vzpetine nad njo. Na njene fotografije sem kasneje naletel še večkrat in hitro sem jih prepoznaval. Z monografijo o Cerkniškem jezeru je meni in Notranjcem pokazala, da je jezero lepo. Prej tega nismo vedeli in od takrat naprej ga gledamo drugače.

Nekega poletnega dne sem pri hčerki, ki je takrat hodila v 1. razred, presenečen opazil Andrejine razglednice jezera. Zanimalo me je, kje jih je dobila.

Na razstavi

Povedala mi je, da ji jih je dala nova prijateljica, neka Andreja, ki je že velika. Po daljšem pogovoru s hčerko sem ugotovil, da gre za Andrejo Peklaj, ki se je hčerki z razglednicami odkupila za manjšo nerodnost. Pa še ponudila ji je, da bi bili prijateljici.

Andrejo sem po tem dogodku prvič srečal šele tisto zimo, praznovali smo prijateljev rojstni dan. Skoraj dvajset let sem jo spremljal preko njenih fotografij, preden sem jo prvič videl v živo. Vsakič ko se srečava, me prevzame s svojo milino.
. . .
Danes smo bili na otvoritvi njene razstave v gradu Snežnik. Njene fotografije so mi všeč že precej desetletij.