Podrobnosti pri Mariji

Podrobnost na križevem potu

Cerkev Mariji v Nevegalu je v resnici kompleks. Zvonik stoji več 100 m od cerkve, področje vmes pa je križev pot, ki ga predstavljajo skulpture.
. . .
Poseben izziv mi je ujeti malenkosti, ki jih bežen pregled zlahka spregleda. Podrobnosti se mi večkrat zdijo precej bolj zanimive od celote.

Abstraktno

Že leta ne vem, kaj je dolgčas. Z abstraktno fotografijo se lahko poigram prav povsod, ob vsaki svetlobi, če le imam minutko časa.
. . .
Abstraktne fotografije nimajo zgodbe. Ampak nič hudega. Tudi razglednice krajev je nimajo, pa jih vseeno nekateri zbirajo. Tokrat so slike bolj oglate, prihodnjič bom poskusil z vijugami.

Pomivalno korito

Za primer

V službi imamo majhno kuhinjo, ki jo uporabljamo samo za pripravo kave in zajtrka. Še doma je težko vzdrževati red v kuhinja. V službi je še težje, saj je veliko več uporabnikov.
. . .
Že dolgo je, odkar sem se lotil vaje, ki sem jo našel v neki knjigi. Naloga je bila poiskati motiv z napisom, okolica pa da je na nek način povezana s tem napisom. Precej sem se trudil in težko sem nalogo opravil. Še danes kar naprej oprezam za napisi in motivi iz naloge.

Koča smučarskega kluba Nevegal

V Nevegalu ni prav veliko smučarskih prog, pa vseeno navadno vseh ne utegnemo prevoziti že prvi dan. Vsake toliko časa odkrijemo še kakšno nepoznano potko.

Lansko leto smo se veliko vozili po povezavi med dvosedo in trosedo. Letos smo pot ponovili in se ustavili pri koči, ki so jo še ne tako daleč nazaj postavili člani smučarskega kluba. V za malico se bomo v prihodnje tu zagotovo kdaj ustavili.
. . .
Za fotografiranje na smučišču se je treba vseeno ustaviti. Odpeti si moram bundo, sneti rokavice, pripraviti aparat, slikati sliko ali dve in potem pospraviti v obratnem vrstnem redu. Podobno je tudi na kolesu. Včasih ni časa, prijatelji se odpeljejo naprej. Še večkrat nagaja lenoba.

Sončni zahod brez sonca

Zahod v Nevegalu

Na smučanju v Nevegalu ni časa za sončne zahode. Tam sonce zahaja ravno ob nepravem času. Takrat smo smo pri kuhanju ali pri večerji.

Včasih pa se pri koči na vrhu zadržim malo dlje, da vsi odidejo. Zadnji se spustim in se vsako toliko časa ustavim, da lahko občudujem hribe na nasprotni strani doline.
. . .
A za fotografije sončnega zahoda je še vseeno prezgodaj. Barve se pokažejo precej kasneje. Obarvajo se oblaki in vršaci, ki jih je dovolj vse naokrog. Malo se je potrebno potruditi pri ekspoziciji, da preveč svetlobe ne odplakne lepih tonov.

Smučke

Darilo Dedka Mraza

Na smuči ne mislimo več. Še nekaj tednov nazaj je bilo drugače. V mislih smo imeli še en konec tedna na smučanju, pa smo se očitno tega spomnili prepozno. Drugo leto pa res!

Pomlad je skoraj eksplodirala, tako hitre so spremembe. Teden dni nazaj so bile temperature še -10 stopinj, sedaj pa je že vse v cvetju.
. . .
Tudi samo z eno lučjo se da narediti portret. S flešem sem posvetil v levo stičišče stene in stropa,  malo kompenzacije, pa je, evo!

Zadnji žarki

Še nekaj minut in sonce bo zašlo

Dokler ure ne premaknemo na letni čas, sem med tednom prepozen za kolesarjenje. Že pred leti sem ugotovil, da v zimskem času lahko kolesarim le za konec tedna.

V torek sva bila nepričakovano doma prej in v čudovitem vremenu sva se hitro spravila na kolo. Sonce sva v Rešetu še ujela za rep.
. . .
Najlepše slike so mi na jezeru uspele v Rešetu, na mostu, na mostičku pri Otoku, z mostu pri Gorenjem Jezeru in na križišču na Cvingerju. Kadarkoli grem mimo teh točk, vedno razmišljam, kakšna fotografija bi nastala v tistem trenutku.

Packi

Cvinger

Včeraj ni bil moj dan. Že res, da je bilo pomladansko sonce, da sva se iz službe vrnila podnevi in da sva šla hitro za kratko uro na kolo.

 

Ampak, na cesti do Dolenjega jezera, polno rolarjev, je motorist preizkušal končno hitrost svojega motorja. V vasi je obrnil in še enkrat nazaj proti Cerknici. Najbrž šteje samo povprečna hitrost v obe smeri.

Na parkirišču v Rešetu se je nekdo učil zavijati z ročno.

Nad Ušivo loko sva srečala avtomobil, ki je drvel vsaj 80 na uro. Zaradi naju dveh, kolesarjev, ni niti malo upočasnil.

Pri Cvingarju je najlepši pogled na jezero, od tam so najlepše fotografije. Tam se vedno ustavim in se čez ravnino razgledam proti Gorici. Tokrat me je tam pričakal kup svežih smeti.
. . .
Danes sprva nisem nameraval fotografirati, saj sva bila pozna. Lepo vreme me je shecalo, da sem se premislil. Pa še na smeti sva naletela. Sliki sem hotel dati naslov “prasci”, pa se menda ne spodobi.

Začetek sezone

Prvič letos na kolesu

Dopoldne sva šla s palicami po cesti na Gradišče, popoldne pa s kolesi na Bloke.Tako sva naredila prvo letošnjo kolesarsko turo. Prejšnja leta sva začela prej, letos pa je bilo kar naprej mokro.

Na kolesa se kar nisva mogla pripraviti. Ko sva se le odločila, sva se oblekla kot medveda. Kljub temu, da je bilo le štiri stopinje, nama je bilo vroče.
. . .
Pomladno sonce za fotografijo ni najbolj prijazno. Kontrasti so preveliki in obrazi so hitro “zažgani”. To in pa temno ozadje je bilo vzrok, da sem ekspozicijo močno kompenziral.

Premik ure

Mrava

Prav kmalu bomo ure premaknili na poletni čas. Ne bo se nama treba več rekreirati v temi. Poleti se s kolesi včasih odpraviva na krajšo vožnjo tudi še ob 21h, pa je še dan. Ko se tega spomniš pozimi, sam sebi ne verjameš.
. . .
Fotoaparat mi pomaga, da okrog sebe vidim drugače, lepše. Z njegovo pomočjo lahko iščem in najdem lepe poglede. Drugače bi bil za vse to prikrajšan.

Pri fotografiranju ponoči  ne znam vnaprej dobro oceniti, kakšna fotografija bo nastala. Fotoaparat vidi precej drugače, kot moje oko in me velikokrat močno preseneti. Ne gre drugače, kot da poskušam in rezultat sproti preverjam na zaslončku.