Sneeeeeg!

Jutranje-nočni pogled na teraso

Včeraj zjutraj sva se zbudila in zunaj – sneg. Saj nisva mogla verjeti. Ne vem zakaj, bolj kot gre zima proti koncu, bolj je sneg odveč. Na cesti ga ne marava, drugače pa naredil svet lepši, mehkejši.
. . .
Še pred umivanjem zob sem pograbil fotoaparat in kar skozi okno nameril na teraso. Nekaj minut čez šesto je bilo svetlo ravno toliko, da sem razločil drevesa okrog terase.

Zakaj je avtomatika izbrala takšno barvo in močno podosvetlila posnetek, mi ni jasno. Fotografijo sem nekoliko posvetlil, barva pa mi kar ugaja.

Zajtrk in sendviči

Jutranja kavica ali umivanje zob?

Tako pripravimo sendviče

Na smučanju so zajtrki ena lepših stvari. Mirno se zberemo skupaj in se s smehom pripravimo na nov dan.

Prilagoditi bi se morali ritmu obrokov, kakršen je v navadi v Italiji, Španiji in Franciji, pa nam ne gre. Kosilo nam je prezgodaj, večerja pa prepozno. Tako si raje pripravimo sendviče za na smučišče. Z njimi premostimo opoldansko lakoto, večerjo pa si pripravimo nekje ob petih, po smučanju.
. . .
Fotografiranje v šibko osvetljenih notranjih prostorih je v digitalni dobi postalo možno tudi brez fleša. Že tako je vsak vir svetlobe drugače obarvan, fleš bi dodal še eno barvo.

Smučanje brez gneče

Večina smučarjev na smučišču


Proge so bile odlično urejene, smučarjev pa skoraj nič. Prog v Nevegalu je nekaj kilometrov, na njih pa je mrgolelo le nekaj deset smučarjev. Skoraj vsi so govorili po cerkniško. Le tri fotografije so potrebne, da pokažem večino smučarjev, ki so smučali v ponedeljek. Pa še tako so nekateri prikazani po dvakrat ali celo trikrat.
. . .
Z majhnim fotoaparatkom sem lahko fotografiral čez cel dan. Kadar je bila svetloba ali motiv primeren, sem se zamudil le nekaj sekund, da sem ga potegnil iz žepa. Še rokavic nisem vedno snemal.

Smučanje brez snega

Letos je bil sneg samo na progah

V Nevegalu je izven smučišča le sem in tja kakšna krpica snega. Na sedežnici je s smučkami na nogah kar slab občutek, ko se pelješ proti zgornji postaji, snega pa niti za vzorec. Prav do vrha sem imel občutek, da me bodo odložili kar na travo.
. . .
Fotografij, ki bi bile narejene na sedežnici, do pred nekaj let nisem videl. S pojavom mobilcev s fotoaparatom je to postala ena od bolj priljubljenih tem enako, kot avtoportret iz roke. Dolgo mi te fotografije niso bile všeč, potem pa sem videl nekaj prav domiselnih. Tudi za na sedežnico veliki, zrcalno refleksni aparati niso preveč priročni.

Nevegal

Na vrhu

Zgornja troseda

Sonce, proge “porihtane unulo“, le nekaj deset smučarjev na smučišču, usklajena družba. In to ves teden. Ne, nič boljšega si ne znam zamisliti.
. . .
Fotografiram lahko le, če imam fotoaparat pri sebi. Moj fotoaparat je prevelik, da bi ga vsak dan nosil na smučišče. Kupil sem si novega, igračko, ki pa je lahko v žepu tudi med smučanjem.

Do letos sem v celotedenskem smučanju fotoaparat vzel na smučišče le po enkrat, proti koncu tedna. Uro ali dve sem fotografiral, potem pa sem aparat shranil v gostilni na smučišču. Zgodilo se je, da je bilo ravno tisti dan slabo vreme in ni bilo nič s fotografiranjem.

Vesna v službi

Vesna v službi

Kdaj sem bil nazadnje za šankom? Sem sploh kdaj bil? Z Janezom sva obiskala Vesno in naročila po en deci. Počutila sva se prava možakarja.
. . .
Vse slikam, samo najbolj vsakdanjih prizorov ne. Potem pa pridem s potovanja domov in lahko pokažem le čudovite cerkve in spomenike. Kako življenje utripa drugje ne znam ne povedati ne pokazati.

 

Ob mraku

V mraku

Ob mraku se vse umiri, svetloba postane nenavadna. Spreminja se iz minute v minuto in vsak trenutek je drugačen. Takrat navadno občutim, da mi čas uhaja. Prej ko se razgledam, že se vse spremeni.
. . .
V mraku je svetloba modra. Pri obdelavi fotografij se vsakič težko odločam: naj pustim barve takšne kot so ali naj jih spremenim, kot da bi bil posnetek narejen podnevi. Kaj pa če poskusim, da so barve nekje vmes?

Januarsko sonce

Januarsko sonce

Rad grem na Špičko. Dolga leta ni bila v modi, sedaj pa se mi ne posreči, da bi ob nedeljah ne srečal nekaj skupinic. Je pri roki, ni se mi težko odpraviti od doma in ravno prav je visoka, da se moram malo potruditi. Torej je idealna!
. . .
Eno od pravil fotografiranja je: “Nikar v sonce!”. Sem in tja ga prekršim. Gabrje je zato čudovito kontrastno.

Štiri s palicami

Na Špičko iz Begunj po stari poti

Med brskanjem po slikah sem našel to. V soboto 15. januarja je bilo izredno toplo. Spomnim se, da sem poskusil pomisliti na mraz in zimo, pa ni šlo. Že naslednji dan, ali pa v ponedeljek, se je močno ohladilo in zametlo kakih 15 cm.
. . .
Naše gospe in punce so se naučile, kako se nastaviti fotoaparatu. Ne vem več, ali je to še poziranje, saj nastane čisto spontano. Pa saj je vseeno!

Novo smučanje

Bloška vlečnica

V bližini ni smučišča. Odpeljati bi se moral daleč, pa je prekomplicirano. Tako smučam en sam teden v letu. Je pa res, da si vsako leto obljubim, da bom naslednje letu smučal več. In tako mine 10 – 20 let.

VNa Blokah so si omislili nekoliko nenavadno smučanje. Najbrž je tako, ker vlečnice ni nikjer blizu.
. . .
Da s fotoaparatom ujamem gibanje, je bolj rezultat sreče, kot znanja. Tudi tu gre za pomanjkanje izkušenj. Včasih je slika preveč razmazana, včasih premalo, da o panningu ne govorim!