Valencia – operna hiša

Valencia - operna hiša

V tujih krajih mi ni do tega, da bi letal od ene znamenitosti do druge. Velikokrat imam občutek, da so jo tja postavili prav za turiste, podobno Disneylandu. Raje poskušam ujeti utrip, ki je za vsak kraj drugačen.

Operna hiša pa naju je presenetila in prevzela. Za povrhu so okrog nje so vsaj še tri prav tako “utrgane” stavbe.

. . .
Kako prikazati nekaj, česar ne razumem in niti z besedami ne znam opisati? Kako svoje občutke spraviti na sliko? Ne znam!

Deževalo je, že zaradi tega je bil čas za fotografiranje omejen. Nisem mogel skakati po dežju tako, kot bi v lepem vremenu. Še dobro, da je fotoaparat zaščiten pred vlago. Skrbel sem le, da je bila prednja stran leče suha, saj bi bile drugače slike popačene in neostre.

Dolnji maln

Kljuki na vhodnih vratih

Začetek tedna je bil siv, tmuren. Prav tak sem bil tudi jaz in le s težavo sva se prepričala, da sva s hitro hojo pokurila običajno porcijo kalorij. Mimo Dolnjega malna greva skoraj vsakič, ustavila pa sva se tokrat prvič.
. . .
Za spremembo sva tokrat hodila podnevi. Nebo je bilo sivo, tiščalo je in prav nič si nisem želel kakšne fotografije pokrajine z jeklenim nebom. Je pa bila svetloba zato difuzna in kot nalašč za slikanje detajlov.

Cencova mesnica

Cencova mesnica

V teh mrzlih dneh je streha prav pomladno zelena. Kar razveselil sem se vesele barve. Če bi se takšno kritino dalo kupiti, bi si jo marsikdo omislil.
. . .
Ne, to ni predelava slike s Photoshop-om. Točno takšen pogled na streho imam v spominu. Takoj, v prvem trenutku sem poleg strehe opazil še zeleno deblo, pa kante. Naslednja misel je bila:” Ali je svetloba primerna?”  V takšnem trenutku mora biti fotoaparat res takoj v roki!

Tako sem bil gotov, da bo posnetek uspel, da sem naredil samo enega.

Noč na Peščenku

Že čisto ponoči

Zaradi lepega vremena sva se včeraj odpravila iz službe nekoliko prej. Na hitro smo pojedli, da sva se lahko odpravila na sprehod še za dne. Pozna se, da je dan že precej daljši. Tako sva uro in pol hodila še podnevi, domov pa sva prišla v trdi temi.
. . .
Med hojo ni bilo niti časa, niti nisem našel motivov za fotografiranje. Malo pred domom pa se mi je le zazdelo, da je v trdi temi še nekaj zarje na zahodu. Poskusil sem z visokim ISO in kar iz roke.

Ko sem še slikal anologno, sem dvakrat ali trikrat poskusil slikati luno in sem ter tja kakšen nočni posnetek. Prav nič se mi ni posrečilo. Še se spomnim, kako začuden sem bil, ko se mi je pred nekaj leti z digitalnim fotoaparatom prvič posrečilo narediti nočne posnetke z do takrat nemogočo nastavitvijo občutljivosti. Danes je na voljo občutljivost, ki si jo še nekaj let nazaj nismo niti predstavljali.

Zadnja smuka

Od La Grave na dvosedo

Najlepše smučanje mi je po 4. uri, ko se žičnice ustavijo. Še tisti redki smučarji se spustijo, jaz pa ostanem visoko na smučišču. Prav počasi se, zavoj za zavojem spuščam. Večkrat se ustavim, se razgledam in občudujem gore na drugi strani doline, ki se pred sončnim zahodom še okopajo v zlati svetlobi.
. . .
Pri izbiri prave ekspozicije v mraku ne morem drugače, kot s poskušanjem. Beli vrhovi gora so hitro preoosvetljeni, smučišče, ki je v senci, pa rado postane pretemno.

Pomlad na smučanju

Pogled s trosede

Letošnji teden smučanja je bil topel, pomladanski. Izven proge ni bilo snega. Opazili smo, da v Nevegalu ni teloha. Pa je narava vseeno poskrbela, da je bilo lepo.
. . .
S fotoaparatom ujamem trenutek. Če ga zamudim, bo na fotografiji nekaj drugega, kot sem želel. Napeto je, ko se trudim, da bi na sprožilec ne pritisnil prezgodaj. Največkrat sta samo dve varianti – ali prezgodaj ali prepozno. To je igra živcev, zbranosti in potrpežljivosti. Če sem prehiter tudi ni dobro. Sem in tja naredim kakšno manjšo vajo za lovljenje trenutka. Rafalno fotografiranje se ponavadi ne obnese.

Zgornja troseda 2007

Še težje je, ko se ne premika predmet ampak fotograf. Ta posnetek je nastal s sedežnice. Čez jaso sem se peljal le toliko časa, da sem lahko naredil tri posnetke. Seveda sem moral vse nastavitve na fotoaparatu določiti že prej. V drugem poskusu mi je uspelo, da je kompozicija takšna, kot sem si jo zamislil.

Pred leti sem z iste trosede kar s telefonom posnel fotografije za enega svojih prvih filmčkov.

Več kot 180 stopinj

Širokokoten odsev

Na smučanje se odpraviva enkrat ali dvakrat na leto. Že od nekdaj si rezervirava cel teden skupaj. Med smučanjem imava ideje, kako bova ga ponovila tisto leto vsaj še enkrat, če se da že naslednji konec tedna. V resnici največkrat pride pomlad prej, kot priložnost za naslednje smučanje.
. . .
Fotografijo odseva v smučarskih očalih je naredila Iva. Šele pri obdelavi sva ugotovila, da odsev predstavlja izredno širok kot pogleda – za hrbet fotografa. Mislim, da odsev pokrije več kot 200 stopinj zornega kota.

 

Pred službo

Pred odhodom v službo

Nisem ravno jutranji človek. Jutro mi je lepo, a je vedno prezgodaj. Nekaj let mi ni bilo težko brez bujenja vstati pred peto in se odpraviti na kolesarjenje. Pa ni več tako. Še posebej ne pozimi. V službo se odpravimo še v temi.
. . .
Še noč, ulične svetilke, sveže zapadli sneg, stopinje v snegu, kje je fotoaparat? Na srečo je v četrtek bil pri roki.

 

Malica pri La Grava

Po malici

V vseh teh letih v Nevegalu smo se navadili, da smučamo v majhnih skupinicah, večkrat v dnevu pa se srečamo in se na ta način tudi družimo. Skoraj obvezen je počitek okrog 13h, takrat nam poleg sendviča pripada vsaj še kava.
. . .
Pri fotografiranju na smučišču sem še nabolj zadovoljen s tistimi, ki jih naredim pri počitku. Ljudje so sproščeni in vsak pri svojem opravilu ali druženju.

 

Smučarji

Na smučanju se nisem niti zavedal, da sem se po lepo urejenem smučišču spuščal s hitrostjo počasnega avtomobila. Mislil sem, da imam vse pod kontrolo, šele pri padcu se je pokazalo, da sem se motil. Pri takšni hitrosti nisem težave niti zaznal, kaj šele, da bi pravočasno reagiral.
. . .
Seveda sem se poskusil tudi v fotografiranju smučarjev. Trudil sem se narediti fotografije, kakršne vidimo v časopisih in reklamah. Pa smo skupaj ugotovili, da je precej brezupno. Nismo dovolj dobri fotografi, niti dovolj dobri smučarji, da o pogojih sploh ne govorimo.

Domislil sem se, da pa lahko poskusim s fotografijami, ki so mi všeč, v časopisih in drugih medijih pa se pojavijo bolj poredko. Škoda, da sem se tega spomnil precej pozno a uspelo mi je narediti nekaj zanimivih posnetkov.