Kdo pravi, da ponoči ni mogoče fotografirati?
Zadnje čase nisva toliko zunaj, kot bi si želela in kakor sva navajena. Vsaka sprememba naju vrže iz ritma. Je to znak, da se ne znava več prilagajati? Manj hodiva ali kolesariva. Samo na plesne vaje greva, pa še to sva prejšnji teden špricala.
Večkrat sva se že odločila, da morava vsak dan na sprehod, vsaj do pokopališča. Obljubo je lahko dati a težko držati. No, včeraj je snežilo, pa sva se vseeno spravila od doma. Samo vrata sva zaklenila za seboj, pa je že bilo lepo. Do pokopališča nama je premalo, zato potem zakroživa še na Tabor, pa na spodnji Peščenk.
. . .
V delu imam vsaj 2000 fotografij in nikakor mi ne uspe odpraviti zaostanka. Rad bi se rešil teh neopravljenih del, ki me težijo, zato prav malo fotografiram, le ob posebnih dogodkih. Včasih pa vseeno ne vzdržim. Tako sem tokrat na sprehod vzel malega S95 in kljub skrbem, da mi ga bo sneg zmočil, napravil par posnetkov.
