Mačka v jaslicah

Gospa se je razkomotila

Naša mačka je stara 16 let. Toliko časa je že pri hiši, zato ima svoje pravice. Ena od teh je, da lahko leži v jaslicah. V glavnem ničesar ne podre, res pa je, da so jaslice postavljene tako, da je en prostor rezerviran za mačko.
. . .
Navadno želim fotografirati nekaj neobičajnega, saj mi vsakdanje stvari ne “padejo v oko”. Kmalu postane jasno, da pa so fotografije vsakdanjih dogodkov in oseb najdragocenejše. Letos bi skoraj pozabil slikati mačko v jaslicah.

Število neurejenih fotografij se mi noče zmanjšati.

Zaznavanje

Ne, ne bo padla!

Tam nisva opazila nič nenavadnega. Stare ploščice so bile pač položene na nenavaden način.
. . .
Fotografija ni zgolj ustavljen trenutek realnosti. Ta slika dokazuje, da fotografija lahko doda tudi občutke, ki jih v resnici ni. Da, fotografija nam lahko realnost predstavi čisto drugačno, kot je v resnici.

Izbira

Kateri šal naj izberem?


Splošno je razširjeno mišljenje, da je možnost izbire in izbira sama nekaj prijetnega. Renata Salecl v pravkar izdani knjigi “Izbira” trdi prav nasprotno. Izbira nam povzroča tesnobe in pritiske, ki nam grenijo življenje.
Že pred leti sem presenečen prvič naletel na članek o preveliki izbiri, ki smo ji priča vsak tenutek. V Sobotni prilogi Dela 27.11.2010 je bil z Renato Salecl natisnjen intervju, kasneje pa je o isti temi pisala na zadnji strani sobotne priloge. Še pa še zanimivo!
. . .
Nisem še uredil vseh fotografij iz novembra. Pri delu s fotografijami uživam v vseh fazah, razen v eni. Izmed več podobnih fotografij mi je strašansko težko izbrati tiste, ki jih bom shranil. Ostale seveda brišem. Kako enostavno bi bilo, če bi shranil kar vse!

Javna kolesa

Nekje v centru Valencije

V Valenciji imajo zelo dober sistem javnih koles. Med posameznimi izposojevališči je le po nekaj 100 metrov. Nisva ugotovila, kako si jih izposodiš in plačaš. Sistem je narejen za domačine in ne za turiste.
. . .
Vzorci, ponavljanje, je eden od elementov, ki me od vedno privlačijo in jih hitro opazim. Še bolje bi bilo, da bi bilo kakšno od koles postavljeno nekoliko drugače, da bi kvarilo ritem. Enega sem poskusil premakniti, pa ni šlo.

Eno kavo, prosim!

Kapučin

Če na različnih koncih sveta naročiš kavo, ne pričakuj, da boš povsod dobil enako. V sodobnih “kavarnah” ti kapučin natočijo v pollitrsko skodelico, v sosednjem lokalu  pa imajo za pivo manjše kozarce. Na različnih koncih sveta iste besede ljudje uporabljajo v čisto druge namene. Pa ni vzrok v napačnem prevajanju. Enako, kot z besedami, se dogaja z resnico, lepoto in vrednotami.
. . .
Zadnje čase se mi je večkrat zgodilo, da na fotografijah ne znam prikazati prave velikosti predmetov. Pri tej fotografiji sem sem si v te namene pomagal najprej z računom, telefonom, nazadnje pa sem izbral fotografijo, kjer Božine roke še najbolje prikažejo pravo velikost in težo skodelice.

Valencia – grafiti in murali

Mural v Valenciji

Deklica s kanglico

Konec novembra

Klikni za galerijo

in nekaj dni v decembru sva bila v Valenciji. Še iz Barcelone se spomnim čudovitih grafitov in muralov, tukaj pa sva naletela na pisane izložbene rolete. Prevzela naju je enkratnost, pa tudi barvitost. In kakšne ideje! Le kdo bi pomislil na  požrešne fotelje.
. . .
Murali za fotografiranje niso zahtevni. Osvetlitev je podnevi primerna, nikamor ne zbežijo niti ne protestirajo. Pazim le, da sem kar se da pravokoten, majhna odstopanja in nagibe z lahkoto popravim v Photoshopu.

Zasnežena Slivnica

V Ljubljani nič, v Cerknici nekaj centimetrov, na Slivnici pa prava zima. In kakšno sonce! Zaloge svetlobe sva napolnila za ves teden, saj ta teden ne bova prišla domov pred temo.
. . .
Že zdavnaj sem se navadil, da v snegu posnetek nekoliko presvetlim. Tudi spomnim se tega v glavnem vsakič. Težave so s sencami. Razpon osvetlitve med snegom in predmeti v senci je za moje fotoaparate prevelik.

Bukov gozd

Bukov gozd vedno dojemam kot neko gibanje

Veliko časa preživim v bukovih gozdovih. Očaran sem z lepoto, ko s po njih premikam. Debla se skrivajo, odkrivajo, gozd kar oživi. Leta sem se trudil, da bi ta čar zajel tudi s fotoaparatom, pa brez uspeha. Nisem še obupal. Še upam, da bom nekoč to lahko pokazal tudi na fotografiji.

Ugotovil sem, zakaj mi ni uspelo. Če se ustavim in pogledam samo z enim očesom, vsa čarobnost izgine.
. . .
Kako na fotografiji pokazati gibanje gozda, ki ga tolikokrat doživim? Tukaj je rezultat preizkušanja. Čas ekspozicije in premikanje fotoaparata morata biti usklajena in ravno pravšnja. Ni mi prav velikokrat uspelo. Verjetno bi z nekaj vaje lahko prišel do večjega deleža uspelih slik.

Vreme, da ne moreš gledat

Pred kočo

V lepem vremenu ni težko ven

Dva lepa dneva, sploh ne morem verjeti. Po treh dneh sneženja je na tleh le nekaj centimertov snega. No, na Slivnici ga je mogoče 15 centimetrov. Sonce, suh zrak, kar blešči se.
. . .
Ko gremo skupaj s kolesi, peš, v objektiv nikakor ne morem skupine ujeti tako, kot bi rad. Ekrat, dvakrat že pohitim in jih dovolj prehitim, da jih ujamem, kako se premikajo proti meni. Potem pa enostavno ne gre več. Ni sape. Zato  na veliki večini  fotografij takšnih izletov ni obrazov.

Sneži

Čisto prazno je - nikjer ni nikogar (trikrat zanikano)

Prejšnji teden je bilo tako toplo, da smo pozabili, da smo šele sredi januarja. V četrtek in včeraj je snežilo. Snega je bilo čisto malo, zaradi vetra pa je bila prava zima.
. . .
Ne vem, zakaj je cerkev tako modro osvetljena. Ne vidim smisla, celo moti me.  Med tednom mi ne preostane drugega, kot da sem in tja naredim kakšno nočno fotografijo.