Pa mraz ni bil niti najhujši. Pred burjo se nisi mogel skriti. Na tem sprehodu me ni prav nič mikalo, da bi šel proti Dolenjemu Jezeru. V zraku je bilo vse polno snežink. Nisem mogel ugotoviti ali sneži ali le veter meša rahel, leden puhek.

Kako je bilo šele na Primorskem, kjer je močno pihalo, hkrati pa je bilo skoraj 10 stopinj pod ničlo! Pred takšnim mrazom se tam sploh ne moreš zavarovati. Kar predstavljam si, kako piha od vseh oken in vrat.
. . .
S “tavelikim” aparatom lahko delam tudi v rokavicah. V takšnih razmerah je to skoraj nujno.

V enem od juter letošnjega smučanja nas gozd pričakal belo poprhnjen.
. . .
Malega aparatka z rokavicami ne obvladam. Ne pusti. Vsaj desno rokavico moram sneti, potem pa zebe, zebe.

Nekaj posebnega je, ko se pri zadnji vožnji nekoliko zadržim na vrhu, da vsi odsmučajo v dolino. Postem se v toplih žarkih zahajajočega sonca počasi, počasi odpravim za njimi in se velikokrat ustavim.

Ampak za takšne hece je bilo letos le premraz.
. . .
Fotoaparatek je bil v žepu in vsak dan je nastalo nekaj fotografij. Malo je pa le zeblo v prste.

Joj, kolikokrat se je moral mojster zmotiti in popravljati. Le kako so ga nahecali, da se je takole trudil in tudi dokončal. Mogoče pa ni bilo sindikatov,  sp-jev, varuha človekovih pravic, informacijske pooblaščenke, demokracije in podobnih sodobnih ustanov.
. . .
Pri fotografiranju so mi nagajali odsevi. Potem sem pa v knjigarni videl fotografije, kjer so odseve naredili zanalašč. Pa je kar dobro izgledalo.
Click to view slideshow.

V Nevegalu je bilo precej topleje. Smučali smo tam pri -5 stopinjah, pa se nam je zdelo kar hladno. En dan je bil primeren celo za sončenje pri zatočišču La Grava. Ko smo se vračali domov, je bilo v Trstu bolj mraz kot na smučišču v Nevegalu. Pa še burja je bila precej močna.
. . .
Če pogledam svoje stare fotografije, so iz Nevegalu največkrat iz okolice gostišča La Grava.

Na prvi pogled izgleda vse simetrično, pa ni. Prav nič se ne ponavlja, vsak detajl je enkratno zložen, pa je kljub temu zelo skladno. Le malo je treba pogledati, pa takoj vidiš mojstrovino.

Pancarji vedno nekoliko tiščijo

Pa nikjer nobenega smučarja.
. . .
Ponovil sem vajo št. 6 iz knjige Bert Krages: Photography – Art of Composition. Fotografiranje posameznih, oddaljenih človeških postav je bilo najlažje narediti kar s sedežnice.

Velika večina ostalih obiskovalcev je bliskala do onemoglosti. Oder je za najmočnejše prenosne fleše nekajkrat predaleč, kaj šele za vgrajene. Efekt je enak, kot bi s flešem slikali luno, pa tudi to sem že videl. Prav zabavam se, ko vidim, koliko ljudi s flešem slika s tribun na stadionih.

Vse štiri so nasmejane

Pa nič zato. Edina odprta proga ima 700m višinske razlike, na fotografiji pa so vsi smučarji, ki so v petek v času kosila smučali. Ne, gneče res ni bilo.
. . .
Fotoaparatek sem imel ves čas smučanja v žepu. Pogosto sem ga lahko uporabil. Skrbelo me je le, da bodo zaradi nizkih temperatur odpovedale baterije.

Vrnili smo se s smučanja. Za en teden smo pozabili na vse skrbi.

Bilo je lepo, smučišče je bilo prazno, proga pa vzorno urejena. Izven proge je bilo snega le za vzorec.
. . .
Prazno smučišče za fotografiranje ni preveč zanimivo. Vsega imam že na nešteto posnetkih.

Jasno, takrat še ni bilo pohištva, saj v takšne prostore ga ni mogoče postaviti.
. . .
Prav rad slikam detajle. Malo jih je potrebno doma izravnati, pa gre.

Na stari poti nad Grahovim

Za na Bloke imava za peš predvideni dve poti. Lepša je mimo štal in Grahovske lovske koče. Najkrajša je po stari poti do Grahovega in potem po starem Strmcu in levo od Radleka do Blok.
. . .
Nikamor brez fotoaparata!

Ne vem, zakaj je v gozdu na starem Strmcu toliko zanimivih štorov.
. . .
Sem že velikokrat napisal, da me bukov gozd pogosto očara. A kaj, ko je to težko spraviti na sliko.

V grbu mesta Granada, in posledično na vsaki tabli, je granatno jabolko. Mogoče so mu pa včasih rekli granadno jabolko.
. . .
Pazil sem, da sem table slikal res pravokotno, da je bilo čimmanj popačenj zaradi perspektive. Velikokrat to ni bilo mogoče, saj so bile table previsoko. Ampak sem moral popraviti v računalniku.

Ta del mesta je na hribu, nabasan s hišami brez pravega reda. Prav tako izgleda, kot da mavri niso vedeli, kaj je to pravi kot. Je pa tak nered na nek način prav prijeten. Uličice med hišami so ozke, da niti vštric nisva mogla hoditi.
. . .
V takšnem mestu je za fotografiranje neskončno možnosti.

Po takšni poti greva večkrat na Gradišče.
. . .
Na fotografijah, ki nastanejo pri hoji, so osebe vedno slikane od zadaj. Ne zmorem, da bi jih prehitel in tekel naprej, da bi jih tam pričakal s fotoaparatom.