Šum na fotografijah

Za svoja fotografiranja uporabljam fotoaparate, katerih pravoveren strokovnjak za fotoaparate še pogledal ne bi. Z njimi sem zelo zadovoljen in se le nasmehnem, ko vidim kaj vse tovorijo ljubitelji, kadar jih vidim s fotoaparati.

Dolgo časa sem se tudi jaz odločal na osnovi številk. Pri avtomobilu so bili pomembni parametri , ki se jim lahko dodeli merljivo številko: konjske moči, pospešek od 0 – 100, širina gum, medosna razdalja…. Pri fotoaparatih je to še bolj natančno. Že davno sem spoznal, da se tiste lastnosti, ki so mi pomembne, praviloma ne da opredeliti s številkami.

Eden glavnih očitkov fotografskega sistema, ki ga uporabljam je, da imajo fotografije preveč šuma in da se ga ne da uporabljati pri visokih občutljivostih. Šumu na fotografijah se izogibam na različne načine, mislim, da uspešno. Predvsem se mi zdi, da fotografija brez šuma ni tisto, za kar bi se trudil. Zadnje čase pa se pojavljajo odlični programi, ki šum na slikah s pomočjho umetne inteligence lahko zmanjšajo tudi na nulo.

Sapramiška

Kadar sta tu vnučka iz Londona, gremo v Ljubljano le, kadar imamo vstopnice za Lutkovno gledališče. Letos smo gledali Sapramiško in Mojco Pokrajculjo.

Radi gremo, le težava je, ker so vstopnice prodane tedne vnaprej. Težje pridemo do njih v primerjavi z letalskimi kartami.

Lepe želje

V prihajajočem letu vam želim kar tisto, kar bi rad tudi zase: naj vam Dedek Mraz prinese več zdravja, sreče, aktivnosti in povezanosti z družino in prijatelji.

Takšnega Dedka Mraza, kot ga imam v spominu, že dolgo nisem videl. Tisti v Lutkovnem gledališču mu je bil še najbolj podobem, bil je skoraj pravi Gasparijev. Imel je celo polhovko. Le plašč je bil prelahek in primeren le za letošnjo zimo.

Stareslike in Noč branja

V starotrški osnovni šoli so konec tedna imeli dogodek Noč branja. Pozno zvečer sva s Tilko Klepac, sodelavko skupine Stareslike, predstavila, kako se opisujejo stare fotografijie. Po predstavitvi so učenci sami poskusili opisati fotografijo, ki so jo prinesli seboj. Veliko opisov je bilo prav zanimivih.

Fake Orchestra

Če ni pri roki nič drugega, prav pride tudi telefon. Priznam, da je za fotografiranje takšnega prizora s telefonom težje kot s fotoaparatom.

S tečajem na razstavo

Skupaj s tečajniki tečaja Fotopraktikum sem si na Ljubljanskem gradu ogledal razstavo starih fotografij Ljubljane. Naslov razstave je Poti srečavanja. Organizator je o razstavi zapisal:

V široki zakladnici fotografskih zbirk Muzeja novejše zgodovine tokrat iščemo izražene žanrske motive srečanj, ki s prikrito simboliko odstirajo kulturno klimo okoliščin njihovega nastanka. Prek izbranih fotografij se sprehodimo po ljubljanskih trgih in drugih prostorih srečanj v slovenskem glavnem mestu. Srečanja so se odvila v javnem prostoru in so pletla zgodovinski čas 20. stoletja. V večji meri prikazujejo vsakdanjik neznanih posameznikov v urbani krajini, iz izbora pa ne izostanejo tudi odmevni dogodki. Prikazujejo podobo Ljubljane, kot je nekoč bila.

Večina fotografij je iz obdobja v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ljubljana je bila takrat še takšna, kakršno sem poznal in jo imam v spominu. Najbolj mi je bila všeč kar ta fotografija na začetku današnjega prispevka.

Razstava Valovanje

Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si v Jakopičevi galeriji ogledali razstavo Valovanje – Vizualni dnevki vode. Razstava s fotografijami predstavlja vodo v različnih tematskih sklopih. Presenečeni smo bili, kako je lahko za fotografijo tema vode tako obširna.

Na tečaju imamo srečanja s pomočjo programa Zoom, enkrat mesečno pa se dobimo v živo, največkrat na kakšni razstavi.

V kinu

Po moje še nista bila v kinu. V Cerknici lahko počnemo mnogo stvari, ki jih v Londonu ne morejo. Tako sta vnučka lahko uživala v animiranih filmih drugače, kot to običajno počneta na tablici.

Dovolj zgodnji smo bili, da je bila nekaj časa cela dvorana naša.

V kinu

Bila sva v kinu. Po nekaj letih abstinence, sva letos v kinu zelo pogosto. Prav srečna sva, da so nama dosegljivi tako dobri filmi.

Tokrat pa je bila po koncu filma še dodatna zanimivost. Povezali smo se z avtorico filma Saro Kern v Avstralijo. Vesna Telič se je z njo v živo pogovarjala kake pol ure. Tako smo izvedeli marsikaj zanimivega, kako je film nastajal.

Samo fotoaparat z objektivom ribje oko sem imel seboj.

Nadar

Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali razstavo v Narodni galeriji. Zelo rad si ogledam dela kakšnega od starih mojstrov. Pač, v drugem času so se fotografije lotevali precej drugače, kot je v navadi in možno sedaj. In seveda so zato rezultati njihovega dela ravno tako drugačni.

Mislim, da je razstava naredila vtis na vse nas. K temu je pripomoglo še odlčno vodenje dr Smrekarja. Zame je bilo to kar najboljše vodenje, kar sem se jih kdaj udeležil.

Cukrarna

Tečaj Fotopraktikum teče že deseto leto. Ob začetku ukrepov proti Covidu smo prenehali s srečanji a smo tečaj nadaljevali s pomočjo elektronske pošte. Celo drugo leto ukrepov smo se srečevali s pomočjo računalnikov in programa Zoom. V tretjem letu ukrepov pa se srečujemo s programom Zoom, enkrat mesečno pa se dobimo na kakšnem vodenju po razstavi ali pa se bomo dobili na kakšnem skupnem fotografiranju.

Včeraj smo si ogledali Cukrarno in razstavo, ki je tam trenutno odprta. Napravil sem en kup fotografij in mnogo sem jih obdržal.

V kinu

Kdo ve po kakšnem naključju se je na moj zaslon prikotalila ta fotografija z Božinega telefona. Nisem je imel  v svojem arhivu fotografij, spomnila pa sva se oba, da je nastala jeseni v Cerkniškem kinu.

Nekaj časa sva potrebovala, da sva se spomnila naslova filma, ki je bil na sporedu. Najprej sva ugotovila, da nama je bil film zelo všeč. Po nekaj minutah zamišljenosti sva si priklicala tudi naslov. Na sporedu je bil film Izbrisana.

Na fotografiji smo menda prav vsi, ki smo si film takrat ogledali Korona, pač.

⅓ od Mi2

Ja, v Cerknici. V Kulturnem domu dan pred Valentinovim.

Sidharta

V Cerknici so ta konec tedna Sidharta kar dvakrat nastopili. V nedeljo sva bila na koncertu tudi midva.

Publiki, kot je bila na koncertu, očitno ne delava družbo prav pogosto. Velik del občinstva v dvorani je večkrat fotografirali s telefoni, tudi s fleši. Doma sem videl, da je bilo nekaj tudi neposrednih prenosov iz dvorane na Facebook.

Sam fotoaparata nisem vzel seboj. Odločil sem se, da bom poslušal in da se bom koncertu posvetil brez fotografiranja. Pričakoval sem, da bo dovolj poklicnih fotografov, ki imajo seboj vso potrebno opremo in se lahko sprehajajo celo po odru.

Proti koncu koncerta pa me je nekaj gornjemu podobnih prizorov vseeno prepričalo, da sem iz denarnice vzel mali fotoaparatek in s sedeža v 11. vrsti napravil par posnetkov.

Etno glasba v preddverju

Gledalci na odru

Pred Matijevo predstavo Don Kihot so za gledalce pripravili sedeže na odru.  Matija je nastopal na robu odra s hrbtom obrnjen proti dvorani. Fotografija kaže, kako smo se razšli po koncu predstave.

Matija je namazan z vsemi žavbami. Neprimerno bolj primerno je bilo sedeti na odru, kot če bi pri tej predstavi sedeli v parterju.

Don Kihot

Skodelica kot lutka

To je Matija. Včeraj je nastopil v Cerknici. Tisti, ki ga poznate, veste, da se ga ne da opisati. Prav vsakič preseneti.

Če ga ne poznate, zapisu o njem najverjetneje ne bi verjeli.

Torej nima smisla, da bi ga tu opisoval.

Fundamentalizem

V Kulturnem domu v Cerknici sva videla animirani filmček Fundamentalizem. Film je predstavil kar avtor Mitja Manček sam.
. . .
Zadnje dni sva veliko po prireditvah, počasi bo treba vse te fotografije urediti.

Jazzva spet v Cerknici