Letošnji teden smučanja je bil topel, pomladanski. Izven proge ni bilo snega. Opazili smo, da v Nevegalu ni teloha. Pa je narava vseeno poskrbela, da je bilo lepo.
. . .
S fotoaparatom ujamem trenutek. Če ga zamudim, bo na fotografiji nekaj drugega, kot sem želel. Napeto je, ko se trudim, da bi na sprožilec ne pritisnil prezgodaj. Največkrat sta samo dve varianti – ali prezgodaj ali prepozno. To je igra živcev, zbranosti in potrpežljivosti. Če sem prehiter tudi ni dobro. Sem in tja naredim kakšno manjšo vajo za lovljenje trenutka. Rafalno fotografiranje se ponavadi ne obnese.
Še težje je, ko se ne premika predmet ampak fotograf. Ta posnetek je nastal s sedežnice. Čez jaso sem se peljal le toliko časa, da sem lahko naredil tri posnetke. Seveda sem moral vse nastavitve na fotoaparatu določiti že prej. V drugem poskusu mi je uspelo, da je kompozicija takšna, kot sem si jo zamislil.
Pred leti sem z iste trosede kar s telefonom posnel fotografije za enega svojih prvih filmčkov.


This picture is very beautiful. The light is extraordinary. I really like how the shadows are important for the composition.
I am looking at this path in the woods for years. It is magic for me. This year I took pictures from the same place in the morning and during the last lift of the day. By comparison I chose the afternoon one because the depth is shown better and the whole picture is more threedimensional.
Drevesa, meglice so povsod enako lepi. Lepoooo!
Pingback: Klopca v Nevegalu | Fotodnevnik – ena na dan